Poezija na Pablo Neruda

PABLO NERUDA

Sodobnost 2004 I 856

P r e d s t a v l j a m o

Pablo Neruda se je rodil 12. julija 1904 v mestecu Parral na jugu ila z imenom Neftali Ricardo Reyes Basoalto. Po tudiju francistike se je zgodaj zaposlil v ilski diplomatski slubi, ki ga je najprej peljala v Azijo (Cejlon, Java, Indija, Singapur), pozneje v panijo, Francijo in drave Latinske Amerike. Doma je zaslovel zelo zgodaj s knjigo pesmi Dvajset ljubezenskih pesmi in pesem obupa, v tridesetih letih pa tudi v Evropi. Njegova sprva intimistino intonirana poezija je v neposrednem angairanem dialogu z zgodovinsko in politino resninostjo. Takna je zbirka panija v mojem srcu, nastala ob grozotah panske dravljanske vojne, v kateri je Neruda izgubil med drugimi tudi enega najtesnejih duhovnih prijateljev, Federica Garcio Lorco, predvsem pa Veliki spev, impozantna pesnitev o elementarnih filozofskih, zgodovinskih in drubenih vpraanjih Latinske Amerike. Neruda, kije bil po preprianju socialist, je leta 1945 vstopil v komunistino stranko ila. 1948. gaje konzervativna oblast pregnala, pesnik je pobegnil v Evropo. est let pozneje, ob vrnitvi v domovino, pa so ga slavili kot narodnega heroja. V tem asu se je Neruda tudi oddaljil od stalinistinega reima, ki mu je bil v prvih povojnih letih zelo blizu, vendar je ostal vseskozi predan socialni ideji. Leta 1969 je nastopil kot predsedniki kandidat, vendar je pozneje kandidaturo umaknil v prid Salvadora Allendeja, v katerem je videl velikega preroditelja ilske drube. Neruda je zapustil impozanten pesniki opus, ki obsega ve kot dvajset samostojnih, veinoma precej obsenih pesnikih zbirk. Leta 1971 je prejel Nobelovo nagrado za knjievnost. Priujoe pesmi so iz izbora Nerudove poezije, ki bo letos izel v zbirki Klasiki lirike pri zalobi Mladinska knjiga.

Pablo Neruda

Vdovcev tango O Zlobnica, zdaj si e morala najti pismo, zdaj si e zajokala od

besa in oneastila spomin na mojo mater, ji rekla gnila psica in mati pasja, zdaj si e popila, sama, osamljena, veerni aj, s pogledom, uprtim v moje stare evlje, ki bodo ostali za vedno

prazni, ne bo si ve mogla priklicati v spomin mojih bolein, mojih

polnonih sanj, mojih jedi,


P a b l o N e r u d a

ne da bi me ob tem na ves glas preklela, kot da bi bil e vedno tam, kot da bi se e vedno pritoeval nad tropi, nad coolies corringhis1, nad strupenimi mrzlicami, ki so mi zadale toliko muk, in nad groznimi Anglei, ki jih e zmeraj sovraim. Zlobnica, v resnici pa, kako velika je no, kako sama je zemlja! Vrnil sem se v samotne spalnice, k hladnim veerjam po restavracijah, in kot neko odvrem hlae in srajce kar na tla, v moji sobi ni obealnikov in nikogarnje podobe ne visijo po stenah. Koliko od senc, ki prebivajo v moji dui, bi dal, da bi te dobil spet nazaj, in kot gronje se mi zdijo imena mesecev, in beseda zima kot zvok otonega bobna.

Pod kokosovo palmo bo pozneje nala pokopan no, ki sem ga tam skril iz strahu, da me bo ubila, in sedaj si nenadoma elim utiti njegov vonj po kuhinjskem jeklu, kije bil vajen tee tvoje roke in leska tvojih nog: pod vlano prstjo, med gluhimi koreninami, bo, reve, med vsemi lovekimi jeziki poznal le tvoje ime, in zbita zemlja ne razume tvojega imena, narejenega iz nedoumljivih bojih snovi. Zato me boli misel na jasni dan tvojih nog, zleknjenih kot zajezena, teka sonna voda, in na lastovico, ki, spea med letom, ivi v tvojih oeh, in na podivjanega psa, ki mu ponuja zavetja v tvojem srcu, zato tudi vidim vse smrti, ki so med nama od tega trenutka, in vdihujem pepel in unienje v zraku, ta silovit morski veter bi dal za tvoje naglo dihanje, velik, samoten prostor, ki me za vedno obdaja. Ta silovit morski veter bi dal, da bi slial tvoje naglo dihanje v dolgih noeh brez primesi pozabe, ko postaja eno z vzdujem kot bi s koo konja. In da bi slial kako, v mraku, urinira na drugem koncu hie, kot da bi curljal tanek, potresavajo, srebrnkast, trmast med, kolikokrat bi elel izroiti zbor senc, ki jih imam, in venket nekoristnih meev, ki ga je sliati v moji dui, in golobico iz krvi, ki biva sama v mojem elu,

1V 18. in 19. stoletju so s coolies corringhis Anglei oznaevali azijske sluabnike in delavce najnijih razredov (op. prev).


Pablo Ne ruda

klio rei, ki so izginile, bitja, ki so izginila, snovi, ki so udno neloljive in izgubljene.

Walking around

Pripeti se, da se naveliam biti lovek. Pripeti se, da vstopim h krojau ali v kino uvel, odljuden, kot labod iz bele klobuevine, da krmarim po izvirski vodi in pepelu.

Ob vonju brivnic zajoem na glas. elim si le poitka kamnov ali volne, elim si le, da mi ne bi bilo treba gledati ne tacun, ne vrtov, ne trnega blaga, ne oal, ne dvigal.

Pripeti se, da se naveliam mojih nog in mojih nohtov in mojih las in moje sence. Pripeti se, da se naveliam biti lovek. eprav, izvrstno bi bilo prestraiti notarja z odrezano lilijo, ali pokonati nuno z udarcem uesa. Bilo bi krasno pohajkovati po ulicah z zelenim noem in vpiti, dokler ne umrem od mraza.

Noem ve biti korenina v meglah, oklevajo, iztegnjen, drgetajo od sna, na poti navzdol, v vlano revesje zemlje, ki dan za dnem vpija, razmilja in je. Noem ve biti deleen tolike nesree. Noem biti nadaljevanje korenine in groba, samotnega podzemlja, kleti polne mrliev, ves prezebel, umirajo od alosti. Zato se ponedeljek vname kot petrolej, ko me zagleda prispeti z zapornikim izrazom na licu, in tuli kot ranjena guma v svojem minevanju, in stopa z vroinimi koraki krvi skozi no.



In me potiska v zakotja, v hie polne vlage, v bolnice, kjer kosti odhajajo skozi okna, v prodajalne evljev, ki smrdijo po kisu, v ulice, srhljive kot razpoke. Tam so ptice barve vepla in grozna drobovja, obeena na vrata hi, ki jih sovraim, zobne proteze, pozabljene v kavniku, ogledala, ki bi morala zajokati od preplaenosti in sramu, vsepovsod deniki, in strupi, in popki.

Stopam z mirom, z omi, s evlji, z besom, s pozabo, grem, mimo uradov in trgovin z ortopedskimi pripomoki, in mimo dvori, kjer na icah visi perilo: spodnjice, brisae in srajce, ki joejo poasne umazane solze.

Ni pozabe (sonata) e me povpraate, kod sem hodil, vam bom moral rei "Se zgodi". Moram govoriti o kamnih, ki temnijo tla, o reki, ki se uniuje z lastnim tokom: niesar ne poznam, le rei, ki jih izgubljajo ptice, morje, ki sem ga pustil za sabo, ali mojo objokano sestro. emu toliko pokrajin, emu se spaja z dnevom dan? emu se rna no nabira v ustih? emu mrtvi? e me povpraate, od kod prihajam, bom moral govoriti s polomljenimi remi, s preve trpkim jedilnim priborom, z zvermi, ki se pretvarjajo v mrhovino, in z mojim ualoenim srcem. Niso spomini, ki bi se mi prikradli v misli, ni rumenkasta golobica, ki spi v pozabi, so obrazi, polni solz, prsti, potisnjeni v goltanec, in kar ostane od odpadlih listov:



mrak pravkar minulega dne, dne, ki se je hranil z nao alostno krvjo.

Tu so vijolice, lastovke, kar koli imamo radi in se nam prikazuje v dolgih vrstah bonov za sladkor, skozi katere postopata srea in as.

A ne brskajmo dlje kot do teh zob, ne zagrizimo v lupine, ki jih nabira tiina, in ne vem, kaj odgovoriti: toliko mrtvih je, in toliko pristani, ki jih rdee sonce razkolje, in toliko glav, ob katere butajo ladijski trupi, in toliko rok, ki niso odposlale poljubov, in toliko rei, ki bi jih rad pozabil.

Nebeki pesniki Kaj ste poeli, vi gidejanci, razumarji, rilkejai, zamegljevala, lani eksistencialistini arodeji, nadrealistini mak, ki zardeva v grobu, evropeizirana trupla po zadnji modi, bledi rvi v siru kapitalizma, kaj ste poeli iz oi v oi z vladavino tesnobe, vprio tega mrakobnega lovekega bitja, tega obrcanega dostojanstva, te v gnoj zarite glave, te esence poteptanih grobih ivljenj?

Ni niste poeli razen beali: prodajali ste nakopiene smeti, iskali nebeke lase, ubogljive rastline, polomljene nohte, "isto lepoto", "prerotvo", dela preplaenih reveev, da bi se izmuznili oem, da bi zmedli tenkoutne



zenice, da bi preiveli s kronikom ogabnih pomij, ki so vam jih odvrgli gospodarji, ne da bi prodali kamen v agoniji konca, ne da bi obranili, ne da bi osvojili, bolj slepi od vencev na pokopaliih, ko pada de po nepreminih roah, ki gnijejo po grobovih.

Pesnikova dolnost Njim, ki to petkovo jutro ne posluajo morja, njim, ki so v eni od teh hi, uradov, tovarn ali ensk, ali ulic ali rudnikov ali hladnih zapornikih celic: njim prihajam na pomo in ne da bi govoril ali videl prihajam in odpiram vrata jee in zaslii se brezkonno tevilo rei v nerazlonem vztrajanju, velik prelomljen grom se priklene ob teo planeta in morske pene, iz oceana priteejo bobnee reke, zvezda niha uroeno v ronem grmu in morje utripa, umre in traja dalje. Gnan s svojo usodo moram zato neutrudno prislukovati in ohranjati morsko tobo v svoji vesti, obutiti udarec teke vode in ga zajeti v brezasno ao, da bi tam, kjer je zapornik, kjer prestaja kazen jeseni, bil navzo s tavajoim valom, kroil bi skozi okenske reetke celice, in ko bi me slial, bi dvignil svoj pogled, reko: kako naj se pribliam oceanu? In ne da bi kar koli odgovoril, bom prenesel poene odmeve vala, lomljenje morske pene in peska epet soli, ki se umika, siv klic morske ptice.


P a b l o Ner u d a

Tako bosta skozme svoboda in morje dala odgovor temi, ki je zajela srce.

Poezija In bil sem v teh letih ... Prila je poezija in me poiskala. Ne vem, ne vem od kod je prila, iz zime ali iz reke. Ne vem, kako, ne kdaj, ne, niso bili glasovi, niso bile besede, ne tiina, poklicala me je z ulic, iz vejevja noi, kar naenkrat med drugimi, med nasilnimi ognji ali ko sem se vraal sam, bila je tam brez obraza in se me dotaknila.

Nisem vedel, kaj rei, moja usta niso znala imenovati, imel sem slepe oi, in nekaj je plalo v moji dui, vroica ali izgubljena krila, in sem poiskal svojo pot, razvozlavajo to opeklino, in zapisal prvi majav verz, okoren, brez telesa, isto neumnost, isto pametovanje nekoga, ki ni ne ve, in naenkrat sem zagledal nebo, preieno in odprto, planete, utripajoe plantae, preluknjano senco, prestreljeno



s puicami, ognjem in roami, no, ki vse preplavlja, vesolje. In jaz, neznatno bitje, pijan od velike zvezdnate praznine, narejen po podobi skrivnosti, sem se util isti del brezna, zakotalil sem se z zvezdami, moje srce se je razvezalo v vetru.

Religija na vzhodu Tam, v Rangunu, sem doumel, da so bogovi, enako kot Bog, sovraniki ubogega lovekega bitja. Bogovi v podobi belih kitov, zleknjeni v alabaster, bogovi, pozlaeni kot klasje, kaja boanstva, ki ovijajo zloin biti rojen, gole in elegantne bude, ki se smehljajo v koktejlu prazne venosti, kot Kristus na svojem grozljivem kriu, vsi pripravljeni pretrpeti vse, nam naloiti breme svojega neba, vsi z ranami ali pitolo, da bi kupili pobonost ali nam zagali kri, bogovi, ki z okrutnostjo do loveka prekrivajo strahopetnost, in vse je bilo takno, tam, vsa zemlja je zaudarjala po nebu, po nebeki trgovini.



Enost Nekaj gostega, sprijetega lei na dnu, ponavlja svoje tevilo, svoje edinstveno znamenje. Oitno je, da so se kamni dotaknili asa! V njihovi obutljivi snovi je vonj po starosti, in voda, ki jo prinaa morje, voda soli in sanj. Eno in isto me obkroa, eno samo gibanje: tea minerala, svetloba koe se lepijo na zven besede no: rnilo ita, rnilo slonove kosti, rnilo tobe, rei iz usnja, iz lesa, iz volne, postarane, zbledele, med seboj podobne, me oklenejo kot stene. Delam v tiini, kroim nad sabo, kot krokar nad smrtjo, krokar, obleen v rno, razmiljam, osamljen v skrajnostih letnih asov, na sredi, obdan s tiinasto pokrajino: deni oblaki na nebu, skrajni imperij rei v zmenjavi se zdrui okrog mene.

Oda na samoto O samota, krasna beseda, divje zeli enejo med tvojimi zlogi! A v resnici si le bleda beseda, lano zlato, izdajalski kovanec! Samoto sem opisal s prispodobami literature, ji nadel kravato, vzeto iz knjig, ji oblekel srajco iz sna, a poznal sem jo le, ko sem bil sam.

Sodobnost 2004 I 8 6 5


Nisem videl zveri, ki bi ji bila enaka: podobna je dlakavemu pajku in muhi gnojnih jam, a na njenih velblodjih nogah ima seske podvodnih ka, od nje se iri kuni smrad kleti, v kateri stoletja trohnijo sive koe tjulnov in podgan. Samota, noem, da e naprej lae iz ust knjig. Pride mrki mladi poet in da bi zapeljal sanjavo gospodino, poie rni marmor in ti postavi droben spomenik, ki ga bo na porono jutro pozabil. Toda v zarji zgodnjega otrotva jo sreamo in jo imamo za rno boginjo, ki je bila prinesena z otokov, igramo se s torzom in mu izkazujemo aenje istega otrotva. Samotna ustvarjalnost je la. Seme ni samo v zemlji. Breztevilne klice hranijo globoki koncert ivljenj in voda je le prozorna mati nevidnega potopljenega veglasja.

Samota prsti je pustinja. In tako jalova je loveka samota. Iste ure, dnevi, noi ogrnejo vso zemljo


P a b l o Ner u d a

s svojim prtom, a v puavi ne zapustijo niesar. Samota ne sprejme semen. Barka sredi oceana ni zgolj lepa: njen golobiji let ez vode je rezultat udovite tovariije ognja in kurjaev, zvezde in mornarjev, zdrube rok in zastav, skupnih ljubezni in usod. Da bi se lahko izrazila, je glasba poiskala zborovsko neomajnost oratorija, in zapisal je ni le en sam lovek, marve cela vrsta njegovih glasbenih predhodnikov. In ta beseda, ki jo tu obeam na vejo, ta napev, ki ne ie nobene samote, temve tvoja usta, da ga ponovi, zapisuje zrak skupaj z menoj, ivljenja, ki so bila pred mojim, in ti, ki prebira mojo odo proti samoti, ti sama si jo vodila, in tako so jo, z mojimi rokami in ne da bi me poznale, napisale tvoje roke.

Oda na nogavice Mara Mori mi je prinesla par nogavic, ki jih je spletla s svojimi pastirskimi rokami, dvoje nogavic, mehkih



kot zajca. V njiju sem potopil nogi kot v dva etuija, stkana iz niti prvega svita in ovjih kouhov. Nasilne nogavice, moji nogi sta postali dve ribi iz volne, dva velika ultramarinasta morska psa, preita z zlato kito, dva orjaka kosa, dva topa: na ta nain sta moji nogi bili poaeni s temi nebekimi nogavicami. Bile so tako udovite, da sta se mi moji nogi prvi zdeli nesprejemljivi kot dva gasilca na napanem mestu, gasilca nevredna tega spletenega ognja, teh svetleih nogavic.

Kljub temu nisem podlegel



moni skunjavi, da jih spravim, kot olarji hranijo kresnice, kot uenjaki zbirajo neprecenljive listine, nisem podlegel brezumnemu impulzu, da jih odloim v zlato kletko in jih vsak dan krmim s ptijo krmo in ronatim mesom melone. Kot raziskovalci v pragozdu, ki izjemno redko zeleno kouto izroijo ranju in jo pojejo z grinjo vesti, sem iztegnil nogi in si nataknil lepi nogavici in eznje e evlja. In to je nauk moje ode: lepota je dvoja, in kar je dobro, je dobro dvakrat, ko gre za par volnenih nogavic sredi zime.


Prevedel Ale teger


Pablo Neruda

O neisti poeziji Zelo koristno je, e se ob nekaterih urah dneva ali noi globoko zazremo v mirujoe predmete: kolesa, ki so prevozila dolge, prane razdalje, prenesla velike tovore rastlinja ali rudnin, aklje oglja, sode, jerbase, roaje in draje tesarjevega orodja. Dotik loveka in zemlje veje iz njih, nauk za izmuenega lirinega pesnika. Zdelane povrine, obraba, ki sojo stvarem prizadejale dlani, pogosto tragino in vselej patetino ozraje, ki diha iz teh rei, navdajajo z nezanemarljivo privlanostjo do stvarnosti sveta.

V njih je opazna zmedena neistost ljudi, opazni so kopienje in razvranje, raba in neraba snovi, stopinje in prstni odtisi, stanoviten pridih lovekosti, ki od znotraj in od zunaj preveva stvari.

Takna naj bo poezija, za kakrno si prizadevamo: razjedena od ronega dela kot od nekakne kisline, preeta z znojem in dimom, z vonjem po urinu in lilijah, okropljena od vseh mogoih poklicev, ki jih ljudje opravljajo znotraj in zunaj zakona.

Poezija, neista kot obleka, kot telo, omadeevana od hrane in sramotnega vedenja, polna gub, opaanj, sanj, budnosti, prerotev, izjav ljubezni in sovratva, betij, pretresov, idil, politinih preprianj, zanikanja, dvoma, trditev, davkov.

Sveti zakon madrigala in doloila otipa, voha, okusa, vida, sluha, elja po pravici, spolna sla, buanje oceana, ne da bi bilo kar koli hote izkljueno ali hote sprejeto, potop v globino stvari kot dejanje brezumne ljubezni; poezija, ki iz tega izhaja, naj bo omadeevana s prstnimi golobicami, zaznamovana s sledovi zob in ledu, mogoe pomalem naeta od znoja in rabe. Dokler naposled ne doseemo tiste blage povrine neutrudno uporabljanega instrumenta, tiste neskonno trde mehkobe rabljenega lesa, ponosnega eleza. In cveta, ita, vode; tudi pri njih najdemo ta svojevrstni ustroj, ta spomin na veliastje dotika.

In nikar ne pozabimo na melanholijo, na obrabljeno sentimentalnost, na dovrene neiste sadove, otrple v udoviti pozabi, ki jih je ihtavi literat pustil za seboj; meseina, labod v predveerju, "srce moje" so brez dvoma osnovni, nepogreljivi poetini element. Kdor bei pred neokusnostjo, pade v led.

Prevedla Vesna Velkovrh Bukilica



Pablo Neruda

Vedenje in poezija Ko nas as pouiva s svojo vsakdanjo odloujoo strelo, ko utemeljeni odzivi, zaupljiva preprianja, slepa vera strmoglavijo in se pesnikova povzdignjenost rada osuje kot klavrna izpljunjena biserovina, se vpraamo, ali je mar priel as, da podleemo neednosti.

Bolea ura, da pogledamo, kako se lovek dri, kako se oklepa z golimi zobmi, nohti, interesi. In kako v hio poezije vdrejo zobje, nohti in vejevje srditega drevesa sovratva.

Je mo starosti, ali pa morda inercije, ki povzroi, da se sadovi umaknejo s samega roba srca? Ali pa se nemara "umetniko" polasti pesnikovega srca, in namesto speva slanice, ki bi moral bruhniti iz globine valov, vsak dan gledamo bednega loveka, kako brani svoj bedni zaklad izvoljenca?

al as tee in nosi pepel, zrak, vodo. Kamen, razjeden od greza in tesnobe, se nenadoma razcveti s truem razjarjenega morja, in mala vrtnica se vrne v krhki grob cvetnega venca. as izmiva in razpleta, ureja in nadaljuje.

Kaj potem ostane za malimi gnilobami, za malimi zarotami molka, za malimi, nesnanimi mrzlobami sovranosti? Ni; in v hii poezije ne obstane ni, razen tistega, kar je bilo napisano s krvjo, da bi mu prisluhnila kri.




Govor "al alimon" Federica Garcie Lorce in Pabla Nerude o Rubenu Dariu

Neruda: Gospe... Lorca: in gospodje. V bikoborbi obstaja prijem, ki se mu ree "toreo al

alimon", pri katerem se dva bikoborca izmikata biku tako, da drita isto ogrinjalo.

Neruda: S Federicom si bova parirala in se, zvezana z elektrino ico, skupaj odzvala temu kljunemu sreanju.

Lorca: Na tovrstnih sreanjih je navada, da pesniki izkaejo svojo ivo besedo, naj bo srebrna ali lesena, in z lastnim glasom pozdravijo tovarie in prijatelje.

Neruda: Midva pa bova posadila med vas mrtveca, ovdovelega somiznika, temnega v somraku smrti, ki je veja od drugih smrti, vdovca za ivljenjem, kateremu je bil svojas blee soprog. Skrila se bova v njegovo goreo senco, ponavljala bova njegovo ime, dokler njegova mo ne skoi iz pozabe.

Lorca: Potem ko s pingvinjo nenostjo nameniva objem tankoutnemu pesniku Amadu Villarju, vreva na prt veliko ime; in prepriana sva, da se bodo kozarci razbili, da bodo vilice skoile za oesom, po katerem hrepenijo, in da bo sunek morja omadeeval prte. Izrekla bova ime pesnika Amerike in panije: Ruben ...

Neruda: Dario. Kajti, to vas vpraava, gospe ... Lorca: in gospodje... Neruda: kje v Buenos Airesu je trg Rubena Daria? Lorca: Kje je kip Rubena Daria? Neruda: Ljubil je parke. Kje je park Rubena Daria? Lorca: Kje je prodajalna vrtnic Rubena Daria? Neruda: Kje je jablana, kje so jabolka Rubena Daria? Lorca: Kje je odsekana roka Rubena Daria? Neruda: Kje so olje, smola, labod Rubena Daria? Lorca: Ruben Dario spi v svoji "rodni Nikaragvi", pod ostudnim levom iz

umetnega marmorja, kakrne bogatai postavljajo pred vhodna vrata svojih hi. Neruda: Konfekcijskega leva so mu dali, njemu, ustanovitelju levov, leva

brez zvezd njemu, kije posveal zvezde. Lorca: S pridevnikom je upovedal zvonost pragozda; in tako kot p. Luis de

Granada, poglavar jezika, je iz limone, jelenje tace in mehkucev, polnih groze in neskonnosti, naredil zvezdna znamenja; s fregatami in sencami v punicah naih oi nas je splavil na morje, zgradil velikansko promenado gina na najbolj



sivem predveerju, kar jih je kdaj premoglo nebo, po domae, na ti, pozdravil temni jugozahodnik, ves ene same grudi, kot romantien pesnik, in z ironinim, otonim dvomom, doma v vseh asih, poloil dlan na korintski kapitel.

Neruda: Njegovega rusega imena se je treba spominjati v vseh bistvenih smereh: z njegovimi stranimi srnimi boleinami, razbeljeno negotovostjo, sestopanjem v hospice pekla, vzponom na gradove slave; z njegovimi lastnostmi velikega, odtlej, poslej, za vedno nepogreljivega pesnika.

Lorca: S posluhom za univerzalnost in velikodunost, ki ga sedanji pesniki pogreajo, je kot panski pesnik v paniji uil stare mojstre in otroke. Od njega so se uili Valle-Inclan, Juan Ramon Jimenez, brata Machado; in njegov glas je bil voda in soliter v brazdi tega astitljivega jezika. Od Rodriga ara do Argensolovih ali don Juana de Arguijo panski jezik ni doivel taknega slavja besed, taknega trka soglasnikov, taknih lui in oblik kot pri Rubenu Dariu. Od Velazquezove krajine do Govevega kresa, od Quevedove melanholije do uglajenega jabolnega odtenka majorkih domaink je Dario obhodil in razkazal pansko zemljo kot svojo domao zemljo.

Neruda: V ile ga je zanesla plima, vroe morje severa, in tam ga je morje pustilo, zapuenega na trdem, zobatem obreju; tam ga je ocean bial s peno in zvonovi, rni veter Valparaisa ga je posipal z zvonko soljo. Postavimo mu nocoj kip iz zraka, prepreden z dimom in glasom in okoliinami, z ivljenjem, ki je, kakor njegova veliastna poetika, prepredeno s sanjami in zvoki.

Lorca: Ta zrani kip pa hoem ovenati z njegovo krvjo, kot s koralnim vencem, ki drhti v plimi; z njegovim ivevjem, enakim fotografiji viliaste strele, z njegovo glavo minotavra, na kateri je gongorovski sneg upodobljen v letu kolibrijev, z njegovimi blodeimi, odsotnimi omi milijonarja solza, pa tudi z njegovimi hibami. S policami, ki jih je e razjedlo avje, po katerih odmevajo pialne praznine; s steklenicami konjaka njegove dramatine pijanosti, z njegovo oarljivo neokusnostjo in brezsramnimi maili, ki polnijo mnoico njegovih verzov s lovekostjo. Mimo norm, form in ol ostaja in ivi rodovitna tvar njegove velike poezije.

Neruda: Federico Garcia Lorca, panec, in jaz, ilenec, odvraava odgovornost za nocojnje tovariko sreanje in se poklanjava veliki senci, kije pela vie od naju in je z nevsakdanjim glasom pozdravila argentinsko zemljo, na kateri stojimo.

Lorca: Pabla Nerudo, ilenca, in mene, panca, druita jezik in veliki nikaragovski, argentinski, ilski in panski pesnik, Ruben Dario.

Neruda in Lorca: V igar ast in slavo dvigava ao.


Govor sta Neruda in Lorca napisala dvorono in prebrala dvoglasno med slavnostno pojedino, ki jo je v njuno ast priredil PEN klub iz Buenos Airesa, 20. novembra 1933. Prvi je bil objavljen v asopisu El Sol, Madrid, 30. decembra 1934.


Poezija na Pablo Neruda

Documents

Transcript of Poezija na Pablo Neruda